O jami na Brinjevi gori mi je že pred časom pripovedoval g. Martin Mrzdovnik, in ko se dogovoriva, da pripravimo prispevek o jami pod cerkvijo Matere Božje na Brinjevi gori, pokličem g. Branka Lajharja iz Brinjeve gore nad Zrečami, ki pozna lokacijo jame in je bil v njej kot otrok. G. Lajhar je pripravljen deliti z nami svojo zgodbo o obisku jame na Brinjevi gori. Še isti dan se odpeljem k njemu, z beležko pod roko in se nadvse veselim njegove pripovedi. In naenkrat se je dokaj miren sobotni popoldan prevesil v nadvse razburljivo dogodivščino.
Gospod Branko o Brinjevi gori pripoveduje s spoštovanjem in radostjo. Je velik poznavalec Brinjeve gore in njenih naravnih ter kulturnih vrednost kot tudi starih običajev na gori in skrivnostnih legend o Brinjevi gori. In prav ena izmed skrivnostnih legend ga je v otroštvu s prijatelji popeljala do odkritja podzemne jame na Brinjevi gori. Namreč, kot otroci so slišali za legendo, da naj bi na Brinjevi gori bilo zakopano zlato tele. In kot otroci so takrat pomislili, kako zelo bi lahko presenetili svoje starše, če bi zlato tele našli. In tako se je njihova velika pustolovščina začela.
Za jamo v Hlasteči gori (gozdu) na Brinjevi gori so že vedeli, saj so jih pred njenimi nevarnostmi in zvermi v njej svarili že starši, katerim so tamkaj pomagali pri spravilu drvi. Najbrž so se starši bali, da se otroci ne bi domislili raziskovanja jame in se poškodovali ter so jih zato strašili. Vendar je strah premagala radovednost in otroška domišljija, saj so pomislili, da bi lahko prav v tej jami našli zlato tele. In tako so se otroci nekega dne dogovorili, da raziščejo jamo, ko staršev ne bo doma. In kmalu se je zgodilo, da so starši odšli na božjo pot na Brezje, otroci – Branko, Štefan, Milan, Slavko, Ivo in Boris, stari med in 11 in 13 let, pa so doma pobrali vrvi in svetilke ter se odpravili k jami pod cerkvijo Matere Božje na vzhodnem pobočju Brinjeve gore. Vrv, ki so jo imeli tudi za primer, da jim bi služila kot kažipot za izhod na površje, so privezali na manjše drevo in v jamo sta se spustila Branko in Slavko, ostali pa so zunaj stražili in pazili na vrv.
Najprej sta se spustila do prve »postojanke« v jami, ki je nekje na globini 5 metrov, se spominja gospod Branko. Že tukaj je bilo nekaj nasutega kamenja, ki so ga ljudje metali v jamo, najbrž, da bi videli ali slišali, kako globoka je, sta takrat sklepala. Nato sta s pomočjo svetilk opazila, da pot iz tega predela vodi naprej v globino po ozkem prostoru. Odločena, da morda najdeta globje v jami zlato tele, sta se pogumno podala naprej v globino jame. Nenadoma se je ozek prostor, nekje na globini 15 metrov, razširil v večjo jamo, ki je izgledala kot nekakšna soba, štirikotne oblike. Po obliki se jima je takrat zdelo, da bi lahko bil ta prostor delo človeških rok.
V tem predelu jame so ju z ugrizi in piki pozdravile skrivnostne prebivalke temne jame – nekaj centimetrov velike črne žuželke s krili. V tem prostoru je bilo vlažno in spolzko in opazila sta, da je v tem prostoru še več kamenja, ki so ga ljudje metali v jamo. Soj svetilk jima je ob njunem pogledu navzgor razkril, da ima jama strop dokaj visoko nad njima. Ko sta si jamo ogledala, sta s pomočjo vrvi splezala nazaj na plano in hitela prijateljem pripovedovati o svoji najdbi.
Radovednost je premagala tudi Milana, ki se je s Slavkom prav tako odpravil na ogled njihovega odkritja. Zlatega teleta v jami sicer niso našli. Kljub temu je bil to za prijatelje radosten dan, saj so v iskanju enega zaklada, našli drugega – globok, skrivnostni, podzemni svet na Brinjevi gori in si ustvarili nepozabne spomine. Seveda so se pustolovci dogovorili, da njihov podvig ostane skrivnost. Ker pa se je eden od otrok doma kljub temu zagovoril, so bili zato vsi otroci od staršev zaslišani in seveda dobili prepoved ponovnega spusta v jamo. Otroci so spoštovali navodila staršev in nikoli več niso obiskali jame na Brinjevi gori. Zlato tele jim je še naprej burilo duha in med igro na gori so ga iskali še naprej, zaključi svojo pripoved g. Branko.
Sedaj meni, da če bi iz jame odstranili nasuto kamenje, bi morda lahko našli tudi pot, ki pelje še globje v jamo. Po pogovoru z mlajšo generacijo je g. Branko tudi izvedel, da so nekateri domačini kasneje tudi obiskovali jamo in prišli tudi do globine več kot 30 metrov. Njegova želja je bila, da se bi jama strokovno raziskala, zato je o njej povedal g. Martinu Mrzdovniku in na njegovo pobudo so poklici jamarji v lanskem letu jamo že raziskovali. Veselilo bi ga, pravi g. Branko, da bi jama na Brinjevi gori postala širše prepoznavna in se vpisala tudi v register jam.
G. Branko mi nato ponudi, da me odpelje na Brinjevo goro na ogled lokacije jame. Brez razmisleka takoj privolim. Potem, ko nama gospa Lajhar pripravi obilno okrepčilo pred obiskom jame, se odpraviva na pot. Ko prispeva pred cerkev Matere Božje, se začneva spuščati po strmem pobočju. G. Branko z veščim in hitrim korakom, jaz pa počasi in pazljivo. Nevajena takšnih ali drugačnih »alpinističnih« podvigov, si na polovici poti do jame zaradi strmega in spolzkega terena zaradi odpadlega listja, že skoraj premislim. A tudi tokrat radovednost premaga strah in moj vodnik me varno, z močnim, varovalnim prijemom okoli mojega zapestja ter z zanesljivimi koraki pripelje do vhoda v jamo, ki se nahaja na še vedno strmem pobočju.
Vhod je dokaj velik, pravokotne oblike in ko g. Branko posveti v jamo, nama svetloba svetilke razkrije pogled vse do prve »etaže« v jami, nekje do globine 5 metrov. Moj vodnik bi mi rad razkazal tudi notranjost jame, da bi videla še več. Ker ne premorem dovolj robinzonskega pustolovskega duha in poguma, se v jamo ne spustim. Morda drugič, si mislim. Ali morda, ko opravim jamarski tečaj. Še bolje, podvig raje prepustim profesionalnim jamarjem. Sicer pa je g. Branko opisal jamo tako slikovito, da si jo lahko predstavljamo. Hkrati je, kot že omenjeno, g. Mrzdovnik poskrbel, da so lani jamo raziskali tudi poklicni jamarji, ki so obljubili, da v kratkem posredujejo tudi fotografije notranjosti jame in pa njihovo strokovno poročilo o jami.
Gospodu Branku, izvrstnemu pripovedovalcu in vodniku, iskrena hvala. Hvaležna sem, da so moji sosedje tudi na drugi strani Brinjeve gore tako dobri, gostoljubni in srčni ljudje, ki imajo Brinjevo goro radi in nadvse spoštujejo njeno naravno in kulturno dediščino.
Kakšne skrivnosti skriva »naša« skrivnostna gora, kot jo je že pred desetletji poimenoval arheolog Stanko Pahič. Vesela sem, da sem si imela priložnost ogledati lokacijo jame in »vrata« v skrivnostni svet enega izmed mnogih zakladov Brinjeve gore. Nam, bližnjim prebivalcem Brinjeve gore in ostalim prijateljem Brinjeve gore, ki na njenih poteh najdemo mir in začutimo radost, je bogata dediščina Brinjeve gore v velik ponos. Naj bo razkritje jame na Brinjevi gori v tehten razmislek tudi deležnikom, ki odločajo o varstvu naravnih in kulturnih vrednot in nenazadnje tudi turističnih priložnosti, s katerimi je Brinjeva gora nedvomno izredno bogata.